(37 točk pritožbe proti referendumskemu izidu)

Vrhovnemu sodišču predlagam, da zadevo preda ustavnemu sodišču in da, do končne odločbe ustavnega sodišča, zadrži izvajanje zakona, ki je predmet tega spora in da zaradi okoliščin, ki jih v Sloveniji na kratki rok ni možno izboljšati, v prid varstva pravice do glasovanja, zakon proglasi za NIČEN. To je nujno storiti takoj zaradi tega, ker se je nezakonito izvajanje zakona o 2tiru (z aneksi, na izvlečnem tiru), že začelo, kljub temu, da zakon še ni pravnomočen .

Ustavno sodišče pa naj razsodi o spornem 90 členu ustave, ki državljanom Slovenije, v nasprotju z izhodiščnim 2 in 3 členom ustave, ki sta nadrejena 90 členu, preprečuje da bi v Sloveniji, kot je zapisano v 3 členu, imelo oblast ljudstvo. V resnici, ne na papirju. !

Spoštovani sodniki vrhovnega sodišča,

Vlagam pritožbo, zoper sklep Državne volilne komisije v postopku ugotavljanja izida referenduma 13. maja 2018 zaradi varstva pravice do glasovanja na referendumu. Ponovno ugotavljam, da je bila kršena pravica do glasovanja na referendumu, podobno kot se je to zgodilo na že razveljavljenem referendumu 24.09.2017.

Razmere se od prvega do ponovljenega referenduma niso izboljšale, ampak poslabšale. Po Einsteinovem izreku , da »če poizkus ponovimo v istih pogojih, ne moremo pričakovati drugačnega rezultata«. Zato se pritožujem ponovno, kljub temu, da sem nominalno na referendumu zmagal. Moji ugovori so sledeči. Poglejmo podrobnosti.

1. Neustrezno in iluzorno je bilo pričakovati, da bo v ponovljenem referendumu ob normativno enakih, javno mnenjsko pa slabših okoliščinah oziroma pogojih, rezultat za pobudnika ugodnejši, kajti stanje neenakosti se ni nič izboljšalo, kvečjemu se je poslabšalo.

O poslabšanju okoliščin se lahko prepričate če preberete časopisje in elektronske medije saj najdete v njih številne dezinformacije, ki so vplivale na izid glasovanja, poleg tega pa tudi negativne kvalifikacije moje osebe, kot pobudnika referenduma. Spet drugje pa je bil izrazit molk, tako da ljudje v nekaterih okoljih niti niso vedeli, da referendum bo in tako zaradi pomanjkanja informacij sploh niso šli na volišča.

Oboje lahko dopolnim z gradivom in s pričami, ki jih predlagam.

2. Kljub tokratni 300 glavi večini glasov, ki je glasovala proti vladnemu Zakonu o 2 TIRU, pa je nevarnost uveljavitve zakona še vedno velika ker zakon ni suspendiran, saj je ureditev od leta2013 po 90 členu Ustave takšna, da ne priznava referendumske večinske odločitve, če se proti zakonu izreče manj kot 1/5 volilnega telesa. Pritožujem se torej tudi zato, da uveljavim večinsko mnenje volivcev izraženo na referendumu, ki pa zaradi navedene omejitve, kljub večini glasov ne more veljati. Omenjena omejitev pomeni kršitev pravice do glasovanja, ki mora biti varovana po vseh demokratičnih standardih in mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah državljanov, katerega podpisnik je tudi Republika Slovenija. Omenjeno pa tudi pomeni, da je 90 člen ustave v nasprotju z izhodiščnim - 3 členom ustave, ki zatrjuje, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

------------------------------------------------------------------------

Opomba pod črto:

Tako pogojen rezultat je bil in ostaja za državljane nedosegljiv, kljub temu, da smo imeli v kampanji močne argumente proti, ki so bili nesporno resnični, in ne fiktivno propagandni, kot na vladni strani. Samo mimogrede pa naj omenim, da so kontradiktorna protiustavna določila člena 90 Ustave RS, nastala v soavtorstvu Mira Cerarja, ki je bil koordinator skupine ustavnih pravnikov v okviru Ustavne komisije leta 2013 in je delal kot zunanji sodelavec v DZ. Kot koordinator je tedaj poskrbel za polno zaprtost skupine, ki je tedaj kreirala antireferendumsko ustavno spremembo v enoumnem soglasju tako, da druge strani ni bilo mogoče niti slišati. Resnici na ljubo pa v soglasju z velikansko večino vseh poslancev DZ – razen ene same poslanske izjeme.

To dejstvo sicer ni pritožbeni argument, navajam ga samo kot stranski argument, da se vidi kako daleč je zašel del ustavno pravne stroke. Za uvid v neustavnost sedanjega poraznega stanja »ustavne« demokracije na Slovenskem pa je treba upoštevati še dejstvo, da je Ustavno sodišče ob referendumskem sporu, ko je DVK naložilo, da določi nov datum ponovitve referenduma, v isti odločbi naložilo državnemu zboru in vladi pod vodstvom Mira Cerarja, obvezujoče navodilo da vlada in DZ v 1 letu ZVRK in ZRLI (Zakon o referendumski in volilni kampanji in ZRLI zakon o referendumu in ljudski iniciativi) uskladita z ustavo.

Nič od tega se ni zgodilo. DZ in vlada sta se ukvarja z lastno promocijo in s povsem drugimi temami tako, da ni bil sprejet noben zakon ali amandma v smeri ureditve kaotičnih razmer.

To poudarjam za to, da se jasno vidi kontrast kako visoko enotni so poslanci v »obrambi« pred ljudsko voljo in kako kaotično neenotni so ko je treba stvari urediti in poskrbeti za odpravo neustavnosti zakonov.

3. Nadalje se pritožujem na izid in kršitev pravice do glasovanja tudi zato ker je nanj močno vplivalo zavajajoče referendumsko vprašanje, na katerega oblikovanje pa kot predlagatelj zaradi obstoječe zakonske ureditve, sploh ne morem vplivati. Referendumsko vprašanje je bilo namreč močno zavajajoče , in je seveda to vlada grobo izkoriščala, in je povzročilo veliko zlorabo glasovanja: zmedeni državljani , ki so bili sicer proti zakonu o 2 tiru, so me množično klicali in spraševali kako naj glasujejo. Kajti v vprašanju je bila skrito nastavljena miselna zanka (sugestija): kdor je proti zakonu, je proti 2 tiru, ki pa je bil v javnem mnenju splošno sprejet kot nujno potrebna investicija. V referendumski kampanji pa nisem imel dovolj možnosti, da to ljudem pojasnim, na samo referendumsko vprašanje pa kot rečeno seveda nisem imel nobene možnosti vpliva.

4. Nadalje so v referendumski kampanji ponovno sodelovala državna podjetja, ki jim sicer zakon v primeru več kot 25 % državnega lastništva to prepoveduje z dvoumno dikcijo, da ne smejo za kampanjo namenjati sredstev. Predstavniki teh podjetij pa so v kampanji po naročilu vlade vseeno sodelovali, kot da se jih zakon o prepovedi ne tiče in kot da bi bila njihova udeležba zastonj, kar pa seveda ne drži. Pa tudi sredstva zanjo uslužbenci niso prispevali kot državljani iz lastnega žepa.

Za povrh pa je bilo v kampanjo vključeno celo inkriminirano državno podjetje 2TDK, kljub temu, da se koncesija za 45 let z zakonom o 2 tiru podeljuje prav njemu. Skratka v kampanji je sodelovalo celo inkriminirano podjetje, ki je predmet tega spornega zakona.

5. Medijska scena naperjena proti meni osebno je spodbujala sovraštvo do predlagatelja referenduma in mi pred razjarjeno množico na Črnem kalu ni bilo omogočeno niti pojasniti svoje stališče, da glasovanje proti zakonu ni glasovanje proti 2 tiru in da je pomembno ne kdaj bo zasajena prva lopata, to je začetek gradnje drugega tira, ampak kdaj bo investicija to je izgradnja zaključena. Torej ne začetek, ampak konec izgradnje. V ilustracijo histeriziranega javnega mnenja pošiljam v prilogi svoj zapis: »Moj črni konj ne rabi uzde, uboga me brez vajeti« ki je nastal po mojem poizkusu javnega nastopa na zboru krajanov na Črnem kalu. Dokaz histeriziranega vzdušja pa so tudi grozilna pisma z grožnjo za mojo likvidacijo, ki sem jih sicer predal policiji.

6. Argumenti proti zakonu in za drugačen dvojni drugi tir, ki sem jih pošiljal medijem tudi tokrat niso smeli in mogli v javnost, razen preko nepomembnih manj vplivnih internetnih kanalov. Moja pojasnila v javnem mediju RTVSLO pa so bila prikazana fragmentarno – vzeto iz konteksta, brez repa in glave, in v javnih občilih nikoli ni bilo dovolj prostora in časa za obrazložitev alternativnih rešitev.

7. Propaganda vlade, ki je te rešitve zanikala, oziroma se je delala, da ne obstajajo, je mene pa kot predlagatelja referenduma diskvalificirala v očeh volivcev kot zaviralca napredka in državnega škodljivca št. 1. Ta teza je bila v medijih zelo razširjena, svoje obrambe pa praktično nisem mogel izraziti, razen deloma v oddaji VV faktor in Vroči stol. Bilo pa je mnogo blatenja mene osebno celo v humorističnih oddajah nacionalne RTVSLO. 

8. Programirani pogrom, do zahteve po drugačni izvedbi investicije v 2 tir je bil načrtovan in spodbujan tudi s tem, da sem za oba referenduma »povzročil« več milijonske stroške, ne upoštevajoč zamolčano dejstvo ob tem, da so vsi moji številni pozivi parlamentu in vladi naj končno zakon umakneta in referendum ne bo potreben, bili povsem preslišani in brez vsakršnega odmeva. Predlog in moja zahteva da je referendum hkrati z volitvami pa ni bil deležen skoraj nobene omembe vredne javne publicitete ali podpore. Imel pa je v nekaterih pravniških krogih celo negativen odziv (Krivic, Pogorelec,pravniki člani DVK).

9. Ob skrajni anti-referendumski evforiji v SLO je očitno vsak uspešen predlagatelj referenduma pri neinformiranih volivcih vnaprej obsojen na orkestrirani linč in zaničevanje posameznika, ki si drzne nasprotovati množicam, ki se ob pomanjkanju informacij, večinoma odločajo na osnovi čustev in strankarske pripadnosti in ne na osnovi dejstev ali argumentov. Molčeča večina pa ne pride oziroma noče do besede. Ta večina pa niti ne hodi na referendume in volitve.

Bitko za združitev datumov sem izgubil celo na ustavnem sodišču. Zato je nujno, da se zakonsko predpiše praksa združevanja referendumov z volitvami, kadar je to le mogoče.

10. Močna je bila uradna medijska propaganda o škodljivosti in nesmiselnosti instituta referenduma, kar je seveda drastično znižalo udeležbo na referendumu. V ponovljenem referendumu je bila zato udeležba še nižja kot v prvem (v drugem 16 %, v prvem okrog 20 %). Čeprav so sicer politiki uradno pozivali ljudi na referendum, pa so nekateri prek svojih javnomnenjskih propagandistov govorili in pisali ravno obratno. 

11. Čista iluzija in odmik od realnosti je pričakovati, da je v takšnih okoliščinah referendum učinkovito sredstvo državljanov proti zlorabam oblasti. Tudi novi morebitni tretjič izvedeni referendum, stvari ne more popraviti in jih postaviti na svoje mesto in doseči, da bi bili ljudje vsaj približno objektivno to je uravnoteženo obojestransko informirani o tem in zakaj in kako se glasuje. Ljudje sami pa ne raziskujejo in ne čutijo potrebe, da bi slišali resnične argumente za in proti. 

12. Vlada je razpošiljala po gospodinjstvih besedilo zakona brez komentarja za in proti, torej v nasprotju s tem, da mora enakovredno informirati volivce s svojimi vsebinami in vsebinami nasprotnikov zakona o 2 tiru, kot ji je sicer naložilo ustavno sodišče.

Sam pa za kaj takega-namreč pošiljanje gradiva nikoli nisem bil organizacijsko in finančno sposoben, kar pa je postalo odločujoče posebej še po tem ko sem od vlade zaman zahteval, da mi z denarjem iz proračuna enako kot sebi v prvem krogu, omogoči odpravo posledic svoje agresivne oglaševalske kampanje iz prvega kroga.

Na to prošnjo se vlada ni odzvala, zgodilo se je samo to, da je predsednik vlade v kampanji nastopil kot predsednik stranke. Oboje govori za to, da se mora tudi drugi referendum razveljaviti in razglasiti ničnost zakona, ker vlada ni hotela slediti navodilom ustavnega sodišča o uravnoteženju kampanje.

Omenjeno besedilo tokrat ni bilo propagandno, vendar je že samo dejstvo, da si je vlada to privoščila, imelo mobilizacijski učinek v prid glasovanja za vladno zakonsko besedilo, ki pa ga povprečen volivec ni mogel kritično analizirati in razumeti.

Iz povedanega sledi, da odločujoči del slovenske političnega razreda, zaradi ščitenja lastnih interesov, nikoli ne bo sposoben zagotoviti referenduma in kampanje v kateri bodo volivci vsaj približno enakovredno in pošteno informirani o predmetu glasovanja.

13. Zato predlagam sodišču, da sodišče sporni zakon suspendira –razveljavi oziroma razglasi za pravno ničen in omogoči, da se o alternativnih rešitvah in vladni varianti , prične razpravljati na novo - neideološko ter strankarsko neobremenjeno.
V tem času je namreč že izšel zbornik alternativnih predlogov izgradnje 2tira, v izdaji Državnega sveta RS, ki je odlična osnova za izbiro cenejše in hitrejše variante za izgradnjo dvotirne proge Divača-Koper.

14. S tem bi ustavili nesmiselni sodni vrtiljak, ki buri duhove in zavira razpravo o možnih alternativnih rešitvah, ki niso mogle biti v referendumski kampanji enakopravno medijsko obravnavane. In so šele sedaj skozi zbornik, ki ga je izdal DS, javno dostopne in vidne. Sodišču prilagam kopijo naslovne strani tega zbornika. 

15. Vrhovno sodišče, ki je v tej zadevi referendumski sodnik in razsodnik, je zato edino v stanju, da naredi konec spolitizirani zadevi, ki je prerasla vse meje razumskega odločanja, kajti tudi novoizvoljeni poslanci ne zmorejo razumne odločitve o tej zadevi, tako, da bi se zakon razveljavil, enako kot je to storil v prvem krogu Državni svet, ko je z veliko večino (22:3) izglasoval odložilni veto. Tega umika zakona, pa seveda zdaj iz političnih razlogov ne bo tvegal storiti nihče, kljub obljubam velike večine strank v kampanji, da zakonu nasprotujejo in/ali da zakon ni potreben. To trdijo vse stranke, razen SMC in ZAB. 

16. Razveljavitev oz. suspenz zakona, bi bil zato edini pravi epilog te zgodbe, sicer pa bom vložil še zahtevo za vsebinsko presojo ustavnosti zakona na Ustavno sodišče. Zahteval pa bom tudi ponovno presojo protikorupcijske komisije – KPK, ki je že izdala mnenje da zakon v več elementih vsebuje visoka korupcijska tveganja.

Računskemu sodišču pa projekta v oceno sedaj sploh ni bilo mogoče predložiti, kajti investicijskega načrta zanj vlada še nima. Vlada dela povsem na pamet in povzroča zmedo s številkami za kar sem vlado in njenega predsednika že ovadil tožilstvu, kar pa je bil zgolj še en neuspešen don kihotski poizkus zaustavitve škodljivega zakona in z njim škodljivwga projekta, ki ga praktično noben referendum ne bi mogel ustaviti, razen če bi bil seveda po demokratičnih in zdravorazumskih načelih združen z volitvami, kar pa je bila celo za ustavno sodišče nedosegljiva norma in je brez razumne utemeljitve zavrglo in sprejelo negativno odločitev v škodo demokratičnemu načinu odločanja.

Zato ponavljam: zavrnitveni kvorum v 90 členu ustave, je v tem kontekstu anti demokratični anahronizem, ki ga je treba odpraviti s sklepom Ustavnega sodišča, v okviru katerega pa žal ni realnih izgledov, da bi lahko bilo večinsko mnenje sodnikov takšno, da bi do demokratičnega zasuka na stanje pred letom 2013 sploh lahko še kdaj prišlo. Zato je pomembno, da Vrhovno sodišče z razglasitvijo ničnosti zakona, pokaže na absurdno ureditev, kakršno imamo sedaj. To bi bilo tudi jasno napotilo, US in DZ, da je treba to ureditev spremeniti.

17. Če razveljavitev zakona ne bo možno doseči v Sloveniji jo bom - ob morebitni neuspešni pritožbi v Sloveniji - skupaj z zahtevo po odpravi spornega 90 člena ustave, iskal na EU sodiščih in drugih pravnih instancah Evrope. 

18. Materialno škoda, ki je bila povzročena meni osebno, zaradi ignorance vlade in DZ na moj večkratni poziv za umik zakona, bom uveljavljal v posebnem odškodninskem zahtevku do države, saj so me referendumi stali materialno kot tudi psihično skoraj 1 leto in pol intenzivnega dela, vendar očitno jalovega prizadevanja.

19. Ignoranca oblasti bi morala biti sankcionirana tudi na konkretni ravni zaradi samovoljnega ravnanja vladnih predstavnikov – predsednika vlade v odstopu, ministra in državnega sekretarja, ki kljub temu da zakon ni pravnomočen s pripravljalnimi deli nadaljujejo in na ta način izsiljujejo projekt. Vse skupaj pa z veliko propagando plasirajo v javnost kot prizadevanje za napredek Slovenije in lažnivo prikazujejo, da bodo sicer izgubljena velika EU sredstva. 

20. Na mojo zahtevo, da mi Vlada RS v ponovljenem referendumu dodeli enako vsoto denarja za stroške referenduma, kot jo je namenila sebi v prvem referendumu, vlada sploh ni odgovorila. Denar bi namreč uporabil za vsaj delno izravnavo medijskega pritiska vlade na volivce z zavajajočimi vladnimi na pol resničnimi oglasi (npr. Tovornjake na vlake, Slovenija bo izbrisana iz transportnega zemljevida sveta, Vladni 2 tir zagotavlja deset tisoč delovnih mest, Brez drugega tira bo propadla luka Koper, Sloveniji se ponuja edinstvena priložnost za Evropski denar za odličen projekt).

21. To so poudarki iz nastopov vladnih predstavnikov v medijih, ki jih navajam po spominu. Ob pisanju pritožbe mi namreč RTVSLO ni dovolila vpogleda v predvajanje vladnih spotov iz prvega kroga v najbolj gledanih terminih referendumske kampanje. 

22. Z denarjem, ki sem ga zahteval od vlade bi, če bi ga dobil, v drugem krogu vsaj delno ublažil propagando, ki jo je vlada enostransko financirala. iz proračuna. Kmalu za tem pa je vlada 2 tir reklamirala s 3 x preplačano maketo drugega tira.

Tudi inkriminirana maketa pomeni enostransko porabo denarja, čeprav se je vlada osebno umaknila iz kampanje in so njeni predstavniki nastopili zgolj kot strankarski aktivisti.

23. Indoktrinacija javnega mnenja v prvem krogu referenduma je pustila svoje posledice tudi v neudeležbi ljudi na referendumu v 2 krogu, kar spričo antireferendumske ustavne določbe v 90 členu ustave o zavrnitvenem kvorumu, pomeni pogoj, ki onemogoča dejansko uveljavitev volje večine. 

24. Vlada je mojo referendumsko pobudo vseskozi strankarsko negativno kvalificirala kot produkt opozicijske stranke SDS, kar je popoln nesmisel saj se o pobudi za referendum s komerkoli iz vodstva stranke nikoli nisem pogovarjal ali dogovoril. 

25. Pomoč opozicijskih strank – tudi SDS, pri nabiranju 40.000 podpisov, ko sem brez kakršnekoli strankarske podpore za pobudo do tedaj sam zbral več kot dovolj, to je 4.500 podpisov, pa sem seveda upravičeno pozdravil, tako kot tudi pomoč drugih strank in civilnih pobud v tej akciji. Smatral sem, in še danes mislim tako, da je bilo to pozitivno dejanje, kar sem javno povedal, ampak očitno to ni dovoljeno in je bilo zato medijsko sovražno sprejeto. 

26. Skratka: skrajna vladna politizacija mojega prizadevanja je bila nerazumna in nedopustna polarizacija ljudi in delitev po političnem strankarskem principu, pri čemer se je mene izpostavljalo kot negativno figuro na šahovnici in kot agenta drugih.

27. Moje prizadevanje je bilo v vodilnih medijih izkrivljeno predstavljeno kot opozicijsko nagajanje vladi, ne pa kot nasprotovanje konkretnemu vladnemu zakonu o 2 tiru, ki so ga za povrh, pred volitvami vse stranke v predvolilni kampanji – z izjemo stranke SMC in ZAB, zavračale kot nesmiselnega in nepotrebnega.

28. Zakon, ki je v nekaterih členih koruptiven in ga je celo KPK – komisija za preprečevanje korupcije, označila za zakon, ki vsebuje korupcijsko tveganje, javnosti tozadevno nisem mogel ustrezno prikazati, ker je prevladovala evforija prve lopate in horukarska ideologija – nekaj je pač treba narediti, da se stvar končno premakne, ni pa popolnoma nič važno kako in za kakšno ceno (ne samo finančno). Treba je bilo torej čimprej na silo uveljaviti odločitev oblasti, pri čemer posledice niso važne in naj to stane kar hoče.

29. Poudarjam, da je šlo pri tem projektu vladi prvenstveno za kratkoročni pred-volilni učinek, boj vlade za prvo lopato, ki se je še pred volitvami hotela ovenčati z avreolo stranke za napredek. To je bila politizacija par exelance, v nasprotju z mano, ki sem, to počel (podobno kot pred 6 leti pri projektu TEŠ6) iz spoznanja škode, ki jo povzroča vladni projekt, in sem brez dogovora z strankami hotel ustaviti izvajanje projekta predvsem zaradi njegovih dolgoročnih učinkov - tako zaradi okoljsko (grob poseg v naturo 2000- kanjon Glinščice) kot finančno škodljivih milijardnih posledic izgube davkoplačevalskega denarja, pa tudi zaradi varnostnih opozoril zaradi miniranja krhkega terena pod cestnim viaduktom že prizadetega prebivalstva v vasi Gabrovica na Črnem kalu. In pa seveda zaradi diletantsko ne-izdelanega projekta - brez gradbenega dovoljenja za dvotirno progo, brez investicijskega programa ter od tedna do tedna različnimi improvizacijami ocene stroškov projekta, kar je izven vsakih norm inženirskega pristopa in izven okvira zdrave pameti. 

30. Nevarnost, da se prolongira škodljiva praksa uveljavljanja tega zakona tudi v novem sestavu DZ, je še vedno zelo velika. Prav zato sodišču predlagam, da tudi ponovljeni referendum razveljavi, razveljavi pa naj tudi zakon in s tem naredi konec politizaciji in omogoči sprostitev energije za produktivne namene posodobitve slovenskih železnic, vključno z dvojnim drugim tirom. 

31. Pozivi poslancem DZ, da se zakon razveljavi so bili namreč doslej neuspešni, čeprav, kot sem že omenil, vse politične stranke v DZ – razen SMC in ZAB, temu zakonu deklarativno nasprotujejo. Očitno pa to počno zgolj s figo v žepu in v lastne propagandne namene, saj resnih poskusov v tej smeri še ni od nikoder. 

32. Aroganci oblasti, ki zakon že izvaja ne glede na to, da zakon sploh še ni pravnomočen je nujno treba narediti konec, saj v Sloveniji očitno nobena pravila več ne veljajo. Posebej še ker vodilni mediji mižijo in se problema ne lotijo, problem pometajo pod preprogo in podpirajo molk, za kar so nekateri dokazano tudi plačani (novinarji na Delu). 

33. Za konec pa le še to: neveljavne glasovnice referenduma 13 maja – bilo jih je 2302, v obeh referendumih pa cca 5000, mi niso dostopne, ker mi DVK le-teh ne zagotovi na ogled na enem mestu, ampak me napotuje naj si jih ogledam sam s poizvedbami po volilnih okrajih. Kar sem mi zdi absurd in načrtno oviranje tega, da naredim analizo in dobim globlji vpogled o vzrokih za odločanje ali neodločanje volivcev. Zato sem DVK prijavil informacijski pooblaščenki zaradi oviranja dostopa do informacij javnega značaja. Vendar tudi z njene strani ne dobim odgovora za ustrezno ukrepanje! 

34. Ponavljam: Sodišče bo veliko storilo, če bo razveljavilo tudi ponovljeni referendum, še več pa bo storilo, če bo ustavilo norijo državnih investicij in samo suspendiralo zakon ali pa bo umik zakona kot obvezen ukrep naložilo DZ, torej poslancem, da to v čim krajšem roku storijo sami. To pobudo sem novim poslancem že poslal, a ni odgovora. S tem bi naredili prostor za nov pristop k projektu 2 tira, ki ga sicer potrebujemo, vendar pa potrebujemo povsem drug - argumentiran pristop in neškodljiv način njegove izvedbe. Kot sem že poudaril v kampanji, dvojni (ne enojni) drugi tir lahko zgradimo: 3 x ceneje, 2 x hitreje ter brez korupcije in škode za ljudi in okolje. Z domačim znanjem in domačim kapitalom. 

35. Verjetnost, da bodo zakon umaknili poslanci DZ sami, kot so govorili v volilni kampanji, pa je spričo materialnih interesov in možnosti korupcije, vendarle zelo majhna in težko uresničljiva. Zato menim, da to lahko učinkovito naredi edinole sodišče. Za kar pa ni mnogo časa in je nujno to storiti čim prej.

36. Ko bo zadeva razumno in pravično rešena na EU nivoju, bo namreč že prepozno, povzročena škoda bo ogromna kar pa bo spet priročen izgovor, da korak nazaj ni več možen, ker bo škoda prevelika. Podobno kot pri TEŠ6 katerega sem - z enako pobudo leta 2012, neuspešno ustavljal sam.

Danes so rezultati TEŠ6 na dlani in vsi priznavajo napako, seveda pa namenoma pozabijo povedati, da sem takrat imel prav in da sem referendum skušal organizirati leta 2012 v času neke druge vlade.

Z molkom o tem so mediji seveda načrtno blokirali moj demanti, da nisem politična izpostava kogarkoli in tudi ne predsednika največje opozicijske stranke, kot je to stalno ponavljal Miro Cerar. Moje odprto angažiranje proti zakonu o 2 tiru pa je označeval za moje – od drugih vodeno, politikantsvo. Teh psovk, ki jih propagirajo vladi lojalni mediji pa v Sloveniji ni mogoče preprečiti na razumen način.

------------------------------------------------------------

Zaključek:

Neverjetno je, da je v SLO oblast vrednota, upor proti njej pa javna sramota, za tistega, ki ga izreka. Iz zgodovine se ne naučimo ničesar, napake in kriminal se ponavljajo, vsi skupaj pa se čudimo kako se nam to lahko dogaja. Predsednik vlade, ki je ob zanj porazni sodbi Vrhovnega sodišča odstopil, češ da je ta sodba kaplja čez rob in celo plod mojih »telepatskih skrivnih povezav« s sodnikom poročevalcem Vrhovnega sodišča, je le zunanji izraz tega stanja bolezni duha, političnega brezumja, ki je rodoviten humus vedno novih in novih zablod oblastniškega kolektivističnega voluntarizma, ki serijsko proizvaja tovrstno koncipirane in vodene projekte, ki pa niso slučaj, ampak pravilo, saj so izjemen vir korupcije več sto milijonskih in milijardnih razsežnosti. Ob tem ko denarja za socialo, zdravstvo, šolstvo, pokojnine ter za znanost in obrambo države stalno primanjkuje.

Referendumi naj bi omejevali neumnosti in zlorabo oblasti s strani izvoljenih poslancev in zlorabe izvršne veje oblasti. Tako je v Švici, ki jo dajemo za zgled, namesto posnemanja pa pristajamo na kolektivno logiko – kriv je tisti ki napake, korupcijo in kriminal razkrije ali celo ustavlja, ne tisti, ki jih povzroča.

Ko je cesar nag pa ljudstvo, z voditelji vred, masovno občuduje njegovo novo obleko. Kar pa pod vplivom medijev, ki so sami del problema (časopis Delo) in hkrati steber gradbenega kartela Kolektor, ki mu je referendum hotel stopiti na prste, seveda ni težko.

Slovenija postaja fevdalna provinca 3 gradbenih baronov - kartelov: nedotakljivih Stojana Petriča, Janeza Škrabca in Stanka Polaniča. To nikoli ni bilo in ne bo v interesu javnosti in davkoplačevalcev. Gre za nedotakljive figure , ki vodijo to igro izključno v svojo korist, kar pa mediji v službi tega kartela (časopis Delo) skrbno skrivajo. Da bo mera polna se že kažejo posledice. Glavni akter - Kolektor koling (Stojan Petrič) pravkar zahteva anekse za uveljavitev milijonske podražitve prvega koraka 2 tira – 800 metrov dolgega izvlečnega tira.

Vodilni mediji bodo to seveda zamolčali ali prikazali kot nujnost žrtvovanja davkoplačevalskega denarja za nacionalno korist.Svoboda je po neki definiciji spoznanje nujnosti – vendar nujnost v tem primeru ni objektivna kategorija, je čista privatizacija skrita za demagogijo napredka in oguljeno frazo nacionalnega (javnega) interesa.

Ivan Cankar s Klanca siromakov je nekoč rekel »Boljših varuhov nima neumnost«. Za sodnike pa velja: pokončni sodniki sodite po božji, ne po deformirani človeški - sprevrženi postavi. Nikoli ni prepozno, vedno je čas za resnico in vedno je pravi čas za nov začetek ! Lahko gremo navzgor, lahko pa pademo še nižje. Vsaka krivična in nepoštena sodba je kamenček v mozaiku na poti v samouničenje, vsaka pravična in pogumna sodba pa je trden kamen na poti v napredek.

Spoštovane sodnice in sodniki,

vaša odločitev bo dokaz, kot je rekel Nelson Mandela: »Nemogoče je nemogoče, dokler tega ne storiš!« Pravična, poštena in učinkovita sodba bo tudi spodbuda in dokaz apatičnemu ljudstvu, da stvari niso nepremakljive in da zdrava pamet vendarle deluje in morda na koncu celo zmaga.

Vrhovnemu sodišču predlagam, da zadevo preda ustavnemu sodišču in da, do končne odločbe ustavnega sodišča, zadrži izvajanje zakona, ki je predmet tega spora in da zaradi okoliščin, ki jih v Sloveniji na kratki rok ni možno izboljšati, v prid varstva pravice do glasovanja, zakon proglasi za NIČEN. To je nujno storiti takoj zaradi tega, ker se je nezakonito izvajanje zakona o 2tiru (z aneksi, na izvlečnem tiru), že začelo, kljub temu, da zakon še ni pravnomočen .

Ustavno sodišče pa naj razsodi o spornem 90 členu ustave, ki državljanom Slovenije, v nasprotju z izhodiščnim 2 in 3 členom ustave, ki sta nadrejena 90 členu, preprečuje da bi v Sloveniji, kot je zapisano v 3 členu, imelo oblast ljudstvo. V resnici, ne na papirju. !

Sodišče nadalje prosim in mu predlagam javno obravnavo z zaslišanjem nekaterih prič, ki sem jih predlagal že v sojenju ob prvem referendumu, vključno z zdaj že bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem in državnim sekretarjem Juretom Lebnom.

Moje priče pa so še: Gvido Novak, Vladislav Troha, Branko Gaber, dr. Jurij Toplak ter predstavnik Civilne iniciative Črni Kal.

Ljubljana 10.07.2018

Vili Kovačič, državljan K.