Letošnje leto bo izjemno, oziroma je že izjemno, kajti dogaja se nekaj nezaslišanega. Kar se menda ne dogaja nikjer na svetu. Razveljavljen je bil referendum. Čeprav se dogajajo enake ali še hujše stvari – ponekod namreč razveljavljajo volitve, celo v Afriki, v Keniji so ponovili volitve predsednika. Še huje je bilo lani v urejeni Avstriji, kjer je neustrezno lepilo na kuvertah vrglo iz tira celo državo.

Kaj naj rečem na to – Demokracija je zahtevna gospa, ki si ne da ničesar dopovedati in prepovedati, najmanj pa to, da striktno zahteva eno samo stvar: kršitve pravil je treba odpraviti. V nasprotnem je treba odpraviti pravila in uzakoniti samovoljo. To pa je že onstran naših zaznav in bog ne daj, da do tega pride.

Državljan K. v zelenem puloverju zahteva v bistvu zelo malo. Hoče predvsem to, da se upošteva enakost pred zakonom in spoštovanje načela nepristranskosti. Zato smo kolektivno vajo z referendumom ponovili. In je demokracija v zelenem zmagala, demokracija v rdečem in črnem pa ne.

Gre za narobe svet. Krivec je tisti, ki zahteva spoštovanje pravil in zakonov in mednarodnih paktov in aktov, ki jih je Slovenija podpisala, niso pa krivi kršitelji. In krivo je celo Vrhovno sodišče, ki je odločilo – bog ne daj, v korist državljana. Ta je žal v primerih kršitve demokratičnih pravil skoraj vedno potegnil kratko. 

Skratka Butalci se čudijo kako je to mogoče, saj smo vendar 25 let delali tako. Petindvajset let izgubljene demokracije in nihče ni tega opazil. Najbolj začuden je bil predsednik vlade, ki je resnici na ljubo, kot ustavni pravnik, za masten denar soustvarjal tovrstno demokracijo, ki ni vredna počenega groša.

Odgovor je en sam. Če ni tožnika ni sodnika. To je vsa skrivnost demokracije zelenega puloverja, za razliko od rdeče zvezde, ki jo na veliko slavijo in ki je pra mati sedanjega stanja in ki niti v sanjah ni dopuščala nobenega izven sistemskega ugovora, kaj šele pritožbe, ki bi bila uspešna. Da bo paradoks večji je državljanu K. ugodilo sodišče, pred katerega skrivnostno in mogočno stavbo je hodil možic v zelenem demonstrirat, še nedolgo nazaj. To pa je zame dokaz, da niso krive institucije ampak ljudje v njih. V senatu, ki je odločal o referendumu je bilo dovolj poguma in zdrave pameti, da je odločil v korist spoštovanja zapisanih pravil. In prišlo je do ponovitve referenduma v kateri je »pohabljena« demokracija zmagala.

Državljan K., ki ga zdaj napadajo s »pohabljeno« demokracijo, češ da je on pohabljen. Ni pohabljen - on bi rad samo to, da bi bilo pohabe kmalu konec in da bi zaživeli kot normalna država – kot srednjeevropska Švica. Kjer je delo spoštovano in morda tudi resnica cenjena in kjer ljudstvo oblast – ki je pokvarljivo blago, stalno nadzira in postavlja pod vprašaj – z referendumi, ko z zdravim razumom ljudstvo presoja zakone in z njimi celo preventivno preprečuje stran pota oblasti.

No, resnici na ljubo moram povedati: izraz pohabljena demokracija sem prvi uporabil jaz sam, prestrašeni mediji so ga le povzeli.

To je vsa uganka zelenega puloverja, ki jo butalska veja Slovencev ne more dojeti in pogoltniti. Divje pleme totalitarnih Slovencev pa še manj. Zato me napadajo, žalijo in želijo ubiti.

Vsem, ki kričijo o enakosti pa sporočam naslednje. Ljudje streznimo se: enaki ne moremo biti in ne bomo nikoli – smo pa lahko enakopravni takoj: danes, jutri in za vedno !

Samo za to gre, ne glede na barvo puloverja. Zeleni možic bo zlahka in z veseljem utihnil, ko bo to vsaj približno doseženo! Letos so, hvala bogu, razmere zelo ugodne za to !


Vili Kovačič, državljan K.