Ustavno sodišče RS U-I-191/17 Beethovnova 10 1000 Ljubljana

Stranka z interesom:

Vili KovačičNa Straški vrh 26 1000 Ljubljana

Datum, 21.01.2018

ODGOVOR STRANKE Z INTERESOM NA MNENJE VLADE in MNENJE DRŽAVNEGA ZBORA

A)

Ustavno sodišče mi je kot stranki z interesom poslalo v odgovor mnenje vlade in mnenja državnega sveta . Vztrajam pri stališčih z mojega dopisa Ustavnemu sodišču januarja 2018 in pri pobudi za oceno ustavnosti ter na podlagi mnenja vlade dodajam:

S porabljenimi 700 evri smo dobili 166.000 volivcev, seveda pa je 97.000 eur za kampanjo, ki si jih je dodelila vlada, izven vsakega dvoma, skupaj z drugimi diskriminatornimi pogoji, ki jih navajam v v nadaljevanju v poglavju B)odločilno vplivalo na udeležbo volilcev in izid refernduma !

Vlada navaja Kodeks dobrih praks, ki določa: "Pristojni organ mora imeti pristojnost za odločanje o vseh morebitnih nepravilnostih, vključno glede svobode izvrševanja pravice glasovanja na referendumu kot tudi glede referendumskih izidov (točka 3.3.d) in tudi pooblastilo, da delno ali v celoti razveljavi referendum, če ugotovi take nepravilnosti, da bi lahko vplivale na izid, skupaj z odreditvijo ponovnega glasovanja (točka 3.3.e)." Vlada navaja tudi knjigo dr. Sovdatove, da »v referendumske izide mogoče poseči samo, če imamo opravka z nepravilnostmi, ki so po kakovosti ali po količini tako pomembne, da bi lahko vplivale ali da so vplivale na izid referenduma«.

Kriterij za razveljavitev izida referenduma torej po Kodeksu in po Sovdatovi ni, da nepravilnosti "so vplivale" ampak "da bi lahko vplivale" na izid. Iz prakse mnogih evropskih držav je jasno, da pri financiranju kampanje že majhna kršitev zadostuje za razveljavitev volitev. V Franciji na parlamentarnih volitvah 10. junija 2012 je sodišče razveljavilo volitve v volilni enoti in poslanka je izgubila sedež, ker je nekdo delil pred trgovskim centrom letake v vrednosti nekaj 100 evrov, poslanka pa je s tem za nekaj sto evrov presegla dovoljeno omejitev porabe. Že v dopisu Ustavnemu sodišču januarja 2018 sem opisal primere razveljavljenih nedavnih predsedniških volitev v Avstriji, kjer so bile kršitve še manjše.

Ponavljam, da je 97.000 je ogromen znesek, ki je bistveno vplival na izid referenduma, saj je 97.000 v Sloveniji dovolj za izvedbo velike uspešne kampanje. Mi, ki smo vodili kampanjo, smo porabili le 700 evrov in "proti" je glasovalo 166.000 volivcev! Če bi dobili tudi mi 97.000 ali če jih Vlada ne bi porabila, bi bil izid zagotovo drugačen. To potrjuje vsa teorija o financiranju volilnih kampanj (glej npr. dela Michael Pinto Duschinsky, Fernando Casal Bertoa, Daniel Smilov, Jonathan Mendilow, Karl-Heinz Nassmacher, Herbert Alexander, Daniel Lowenstein, Richard Hasen, Ingrid van Biezen, Djordje Gardašević, Zdravko Petak, Vladimir Goati, Jurij Toplak). To potrjujejo tudi poročila o porabi v volilnih kampanjah na vseh dosedanjih lokalnih in parlamentarnih volitvah in dosedanjih referendumih, iz katerih je jasno, da se v tem znesku izvajajo največje politične kampanje v Sloveniji.

V zvezi s tem ponavljam še točki 8 in 9 z moje vloge dne 5. januarja 2018:

8. Do pred nekaj leti so sodišča bila pristranska in zadržana pri razveljavljanju izidov glasovanj. V zadnjih letih je pri sodiščih in v teoriji volilnega prava prevladalo stališče, da ščitenje izidov referendumov in volitev, kadar je v postopku prišlo do nepravilnosti, škodi integriteti volitev in referendumov, pa tudi integriteti sodišč. Ustavno sodišče Avstrije je leta 2016 razveljavilo predsedniške volitve zaradi minimalnih kršitev pravil (slabo lepilo pri kuvertah ipd), temu so sledila še nekatera druga sodišča. Tudi manj demokratične države po zgledu Avstrije že razveljavljajo volitve zaradi nepravilnosti. Vrhovno sodišče v Keniji je letos razveljavilo volitve in javnosti pokazalo, da je neodvisno in ne zlizano z oblastjo. Predlagamo, da zgledu Avstrije sledi tudi Slovenija in da Ustavno sodišče RS zaščiti integriteto glasovanja in svojo integriteto.

9. Nepravilnosti so lahko majhne ali velike. Če je razlika v finančnih zmožnostih ene strani bila malo večja od finančne zmožnosti druge strani, bi nepravilnost šteli za malo. Če bi ena stran imela nekajkrat več sredstev od druge, pa bi nepravilnost že vplivala (tako vsa teorija o financah v volilni kampanji, glej npr. literaturo zbrano v učbeniku Lowenstein & Hasen, Election Law, 1995 in kasnejše izdaje). Če ima ena stran nekajkrat več sredstev od druge, se to šteje tudi za kršitev 25. člena Mednarodnega pakta o pravicah človeka in državljana (ICCPR) (to jasno določa General Comment n. 25 k 25. členu ICCPR). V našem primeru je ena stran imela 97-krat več denarja od druge, saj sem jaz zbral in namenil za kampanjo le 1000 evrov, nasprotna stran pa je dobila s proračuna 97.000 evrov. Če upoštevamo le sredstva iz proračuna, pa razlika ni 97 proti 1, ampak celo 97.000 proti 1. Avtorji s področja volilne kampanje so si enotni, da pri razliki, kot je bila prisotna v tej kampanji, postopek ni pošten. Zato bo sodišče moralo ugotoviti, da referendumski postopek ni bil pošten, da so bile prisotne hude kršitve in da izid referenduma posledično ni bil regularen, ni bil zakonit in ni bil ustaven.

B)

Kot sem že poudaril v pritožbi Vrhovnemu sodišču je nujno potrebno upoštevati še druga dejstva , ki jih vlada enostavno izpušča, o njih molči in gleda vstran, so pa nedvomno in nedvoumno plivala na rezultat referenduma. Med njimi so stvari, ki se v demokratični državi z vladavino prava, ne bi smele nikoli zgoditi, če naj bi bil referendum pošten in enakopraven za udeležence obeh strani! Za verodostojnost navedb sem tudi osebno priprvljen pričati, sam in/ali z mojimi podporniki. Iz prvega dela odgovora se vidi, da so sredstva, ki si jih je enostransko prisvojila vlada eden bistvenih vzrokov za neenakost in takorekoč povod za pritožbo, niso pa edini dejavnik neenakosti. Zato te stvari navajam posebej:

1. Vlada trdi, da ni bilo neenakosti v referendumski kampanji, kajti jaz naj bi lahko zbiral sredstva po celi Sloveniji, pri tem pa vlada popolnoma ignorira dejansko stanje stvari. To je teorija Potemkinovih vasi,pravljica za neuke, zato sem od vlade zahteval vsaj polovični delež sredstev za kampanjo, to je 48.500 eurov iz proračuna, ki ga financiramo davkoplačevalci. Niti odgovorili mi niso.

2. Trditev vladnih poslancev o tem, da sem bil v kampanji celo privilegiran, ker sem »lahko zbiral sredstva po celi Sloveniji«, vlada pa ne, je žaljiva in je navadno norčevanje, kajti resnica je prav nasprotna - zbiranje donacij na učinkovit način mi je bilo učinkovito onemogočeno, kot npr.: preko SMS sporočil pri paradržavnih TK operaterjih – Telekom, Siol in Telemach. Ta pokrivajo 90 % TK prometa v državi. Medtem pa mi je, resnici na ljubo, to storitev brez problema omogočil nedržavni kabelski operater T-2, ki pa je v primerjavi z mobilnimi telefoni ostalih TK operaterjev, žal zelo malo razširjen in ni mogel odtehtati te blokade. Moja pritožba na agencijo za telekomunikacije v zvezi s tem pa ni bila uspešna.

3. Zaradi neenakih možnosti, vključno s pomanjkanjem denarja, tega stanja nisem mogel kompenzirati s pozivi volivcem za donacije oz. prispevke s položnicami prek Publiswalla na spletni strani REFERENDUMDRUGITIR.SI, ki mi je bila edino okno v svet za povezavo z volivci. Vendar doseg tega v SLO seveda še ni takšen, da bi lahko popravil ali odpravil neenakost. Bil je to začarani krog blokad, ki me je onemogočal. Celo že pripravljena pogodba s Telekomom je bila na dan predvidenega podpisa pogodbe umaknjena. Utemeljeno sumim, da se je to zgodilo na sugestijo vladnih uradnikov ali z njimi povezanih oseb.

4. Skratka - z donacijskimi SMS sporočili sem želel pridobiti sredstva iz vrst podpisnikov zahteve za referendum, to je iz vrst 48.222 podpisnikov, a spričo blokade telekomunikacijskih operaterjev – paradržavnih podjetij, mi je bilo zbiranje denarja tudi na ta način onemogočeno.

5. Finančne podpore političnih strank si nisem želel, niti nisem za njo zaprosil, en poziv voditeljem le teh, da naj svoje članstvo spodbudijo za donacije s položnicami, pa je bil celo zavrnjen, ostali pa se sploh niso odzvali.

6. Vabila za referendum niso bila poslana vsem volivcem in nekateri volilni okoliši so bili za ta referendum celo ukinjeni. Primer tega je kraj Struge na Dolenjskem. Za dokaz tega predlagam pričo – predstavnika volivcev iz tega kraja g. Cirila Papeža. Sam direktor DVK pa je javno priznal, da cca 50.000 volivcev vabila na referendum ni dobilo. Mnogi od tistih, ki so ga dobili pa ga niso dobili pravočasno.

7. DVK je to napako kompenzirala z objavami po TV, da ljudje lahko oddajo glas tudi brez vabila, kar pa ni isto, saj ni moglo doseči vseh volivcev. Za povrh pa ta informacija ni ekvivalentna za rešitev problema- na vabilih vedno piše kje, na katerem volišču volivec odda glas. Spremembe volišč pa so bile pogoste in je bila posledično nekaterim oddaja glasu onemogočena ali otežena.

8. Nepravočasno odpošiljanje vabil volivcem, povzročeno s strani DVK, je zagotovo zreduciralo oz. zmanjšalo udeležbo na referendumu. Zagotovo se je to množično dogajalo na predčasnih volitvah. S tem je vsekakor prišlo do izpada določenega števila glasov. Ponavljam: pravočasno neodposlanih je bilo cca 50.000 vabil, kar je javno priznal celo direktor DVK.

9. Hendikep pri zbiranju sredstev za kampanjo mi je onemogočil informiranje, oglaševanje, organizacijo omizij, TV nastope, plakatiranje ter izdelavo in distribucijo informativnega materiala itd. skratka promoviranje mojih, naših stališč – posebno prek TV je bilo to zame drastično omejeno. Česar pa se je, kot rečeno, zelo močno prek RTVSLO s plačanimi oglasi, posluževala vlada - na vrhuncu kampanje praktično vsak dan v najboljšem času je imela oglas. Popolnoma skregano z zdravo pametjo je trditi, da to ni imelo močnega vpliva na obveščanje in informiranje volivcev, ne-informiranje pa ne bi imelo posledic na udeležbo in končni izid referenduma.

10. Pred glasovanjem 24.septembra so bili številni člani volilnih komisij iz vrst tistih opozicijskih političnih strank, ki so nasprotovale vladnemu zakonu, brez razlogov nenadoma zamenjani, kar me navaja k sklepu, da so vodstva komisij to storila po nareku in z namenom prikrivanja nepravilnosti.

11. V mariborskem dnevniku Večer je bilo v finišu referendumske kampanje na naslovni strani objavljeno, da vlada za »glasovanje« za Zakon o drugem tiru prebivalce mesta Maribora »nagrajuje« - zagotavlja jim 100 milijonov evrov infrastrukturnih investicij. Medijsko in javnomnenjsko je ta obljuba nedvomno zelo odmevala.

12. Neresnična je torej trditev, da zaradi finančne neenakosti ni prišlo do vpliva na izid referenduma, češ da smo imeli vsi enake možnosti v medijih, medtem ko je vlada z visoko nakladnimi sporočili prek medijev izvajala skrito in odkrito kampanjo ne samo za njen zakon, ampak kampanjo PROTI UDELEŽBI volivcev na referendumu. To so počeli njeni piarovci in zvesti, vladi vdani javnomnenjski kolumnisti, po večini v tiskanih medijih (npr.: časopis Nedelo, Nedejski dnevnik).

13. Vlada je bila neposredno privilegirana tudi s CENZURO mojih, naših - njej nasprotnih stališč v tiskanih medijih, ki jih je obvladovala in jih še obvladuje, prek lobistične naveze – lastnik Kolektor koling izvajalec del na 2 tiru – lastnik časopisa Delo. Gre za vnaprej izbrano podjetje za graditev 2 tira. Posredno pa je isto politiko izvajal tudi časopis Dnevnik. V njih so se pojavljali sramotilni članki mojih in naših stališč oziroma taki, ki so pozivali na NEUDELEŽBO na referendumu. Tovrstno sramotenje pa še vedno poteka.

14. Mojih ugovorov na te ekscese, večinski mediji načrtno oz. z zapovedano (samo)cenzuro niso objavljali – niti niso objavljali demantijev in zahtevkov za popravek drugih pristranskih informacij – ne na javni RTVSLO, ne v vodilnih dnevnikih v tiskani obliki ali v elektronskih sporočilih.

15. V privatne medije, teh je v državi 80 %, v kampanjo brez denarja nisem mogel vstopiti - kajti pravil glede ravnanja privatnih medijev v referendumski kampanji v Sloveniji sploh ni. Velja pravilo džungle in kdor plača dobi oglas in čas. Pravica močnejšega je privilegirana do popolnosti.

16. Minimalna regulativa, ki sicer obstoja na medijskem področju, velja samo za RTVSLO, pa še zanjo le tako, da ta potek kampanje na njej organizira popolnoma nefunkcionalno, saj jaz kot vodja kampanje nisem imel pravice vplivati na selekcijo govornikov lastne strani. Ta pristojnost mi je bila na RTVSLO odvzeta z izgovorom, da to zakon preprečuje in je bil potek soočenja tako izključno v rokah pristranske urednice dnevno informativnega programa na RTVSLO – Mojce Pašek Šetinc, ki si je za potrebe vladne politike na soočenjih celo izmislila kategorijo »neopredeljeni«, kar pa je v bistvu pomenilo indirekten poziv državljanom, naj se ne opredelijo, torej naj se odločijo za bojkot referenduma.

17. Zato je na RTVSLO celo prišlo do incidenta, ki je je diskreditiral našo stran in sicer, tako, da je bila oseba na - videz iz naših vrst, očitno vrinjena v oddajo Tarča z namenom, da z vpitjem in razgrajanjem diskreditira naša stališča, kar je imelo za posledico predčasno prekinitev TV soočenja in pa to, da sam na tem odločilnem soočenju, nisem prišel do zaključne besede, ki sem jo imel pripravljeno, kajti oddaja je bila prekinjena in predčasno zaključena. Naši protesti in zahteve po opravičilu in poštenem informiranju RTVSLO gledalcev o tem dogodku, pa so bili brez uspeha.

RTV sem sicer pravočasno predlagal drug koncept - »soočenje reprezentanc«, kompetentnih govorcev, navijači pač nimajo kaj delati na igrišču, lahko se pojavijo na tribunah in jih je tam možno na kratko intervjuvati, ne pa da oni vodijo igro. Moj ugovor pa kot rečeno s strani vodstva RTVSLO ni bil sprejet.

18. Sindikat vojakov Slovenije, ki je bil že na samem začetku naš podpornik, je bil s pisno grožnjo ministrstva za obrambo izključen iz kampanje- tako iz zbiranja podpisov kot tudi iz sodelovanja v referendumski kampanji. Gre za zelo pomemben segment volivcev iz javnega sektorja. Poleg efekta njihove odsotnosti gre namreč pri tem ukrepu vlade za zelo pomemben negativen demonstracijski – v tem primeru zastraševalni efekt na vse uslužbence – volivce zaposlene v javnem sektorju..

19. Tudi lažna negativna kampanja, ki jo je vodila Vlada RS do nas, je imela negativni učinek na izid, saj zaradi nedostopnosti medijev nismo mogli odgovarjati in dovolj pojasniti ljudem, da nismo proti drugemu tiru pač pa proti vladnemu zakonu - skratka za cenejši dvojni drugi tir. Tak, ki bo zgrajen bistveno ceneje in hitreje. In ki ne bo uničeval okolja in že ob gradnji ogrožal življenja ljudi s Kraškega roba.

20. Vlada laže, ko zatrjuje, da zastopa javni interes in da nastaja z blokado zakona velika gospodarska škoda. Igra zastraševanja o izgubi evropskega denarja se še danes nadaljuje, pri tem pa Vlada sama niti malo ne pomisli na nujno konceptualno in stroškovno revizijo projekta. Glede škode pa je resnica nasprotna. Že do sedaj sem, oziroma smo, s kritikami vsaj nominalno prihranili davkoplačevalcem milijardo, vlada, ki niti cene projekta ne pozna (trije njeni predstavniki so navajali različne cene) s strašenjem ljudi o škodi pa igra zelo sprevrženo navidezno igro o njenem javnem interesu.

21. Zakon, ki vsebuje velika korupcijska tveganja in nima proti temu nobenih varovalk uvaja na področje železnic »privatno« državno lastnino - kartel »2TDK«, tajkunsko podjetje v interesu lastnikov privilegiranih izvajalskih podjetij. To je globoko NASPROTNO JAVNEMU INTERESU. Enako je z njim v nasprotju zato ker GROBO POSEGA V NATURO 2000 IN KER PREDVIDEVA TRASO, KI JE V VELIKO ŠKODO LOKALNEGA PREBIVALSTVA (kraj Gabrovica, Glinščica, Tinjan). Zato je zdaj zadeva v pritožbenem postopku tudi pred Evropsko komisijo. Da bo mera polna pa se tega ne zaveda slovenski Varuh človekovih pravic, na mojo prošnjo o vložitvi zahteve za oceno ustavnosti zakona nonšalantno odgovarja, da ne želi biti KVALIFICIRAN PREDLJAGATELJ ker teh problemov ne zaznava. Skratka: institucije so prepredene in povezane z ljudmi, ki imajo povezavo z vlado in akterji njene politike, četudi je od daleč vidno za kaj gre. Vrhunec te burleske pa je najnovejši zunanji »nadzor civilne družbe« s provladnim »nadzornikom« Emilom Milanom Pintarjem na čelu. Gre za figov list – novo prevaro demokracije.

22. Zakon ki je bil tega referenduma UZAKONJA TRASO, KI TEMELJI NA TAJNEM SPORAZUMU Z ITALIJO v zameno za koncesije Italije zamejskim Slovencem (protiusluga je tako imenovano sporno slepo črevo), pri čemer pa vlada brezobzirno, ne meneč se za posledice na ljudeh in njihovih bivališčih, v katerih tam živijo, nezadržno rine naprej. To pomeni da vlada v tem primeru dela bolj v interesu Italije in njene politike, nikakor pa ne v interesu Slovenije in njenih ljudi.

23. Zakon je predvsem v interesu lobistične skupine F-21 (Stojan Petrič), od katere bi profitirala tudi vladna garnitura in vladajoči poslanci ! Ta scenarij ni nobena fikcija, saj se kljub suspenzu zakona, ta (čeprav protipravno) že izvaja, saj sta vlada in Petrič kljub temu, da zakon ne velja, podpisala pogodbo za pripravljanja dela.

24. Enako je z bosanskim podjetjem Euroasfalt, ki naj bi izvajal pripravljalna dela. Ta je bil donator stranki SMC v predvolilni kampanji 2014, zdaj pa mu SMC to uslugo bogato vrača. Konflikt interesov je očividen a za naše razmere tipičen, v vodilnih medijih pa seveda prezrt.

25. Vlada se norčuje iz zdrave pameti in sebe, ko »zmagoslavno« pravi, da je bila referendumska udeležba nizka, obenem pa pozablja, kaj vse je sama naredila, da bi jo čim bolj zmanjšala. Del referendumske kampanje je po vladnem dogovoru s predsednikom DZ bil načrtno celo porinjen v dopustniški čas.

26. Obenem pa mi je ta ista vlada in Državni zbor zavrnila možnost, da dosežemo čim več volivcev z razpisom referenduma hkrati s predsedniškimi volitvami. Naredila je prav vse, da do tega ne bi prišlo, da torej NE BI BIL referendum razpisan hkrati s predsedniškimi volitvami.

27. Zaradi neverjetnih manipulacij Vlade RS z zavajanjem javnosti glede cene projekta in glede vprašanja enotirnih tunelov s strani treh oseb: predsednika vlade Mira Cerarja, vodje vladne kampanje Jureta Lebna in direktorja podjetja 2TDK g. Dragonjo, SEM CELO SPROŽIL KAZENSKI PREGON OMENJENIH. Ovadba je na tožilstvu, a zgodi se nič. Vlada si je v tej zadevi očitno prisvojila tudi pristojnost pregona same sebe.

28. Referendumska zavrnitev zakona in s tem tudi tega projekta V SEDANJI OBLIKI je vsekakor v JAVNEM interesu in ne obratno. Obstajajo odlične alternative, ki pa jih vlada noče slišati. Neodgovorno forsira NAJDRAŽJO in po času izgradnje najdlje trajajočo varianto. Ljudem in okolju pa NAJBOLJ ŠKODLJIVO rešitev, skratka na vso moč favorizira izbor izrazito NE-OPTIMALNO VARIANTO. Zato bomo DavkoPlacevalciSeNeDamo naredili vse, da se izvajanje zakona ustavi.

29. V referendumski kampanji so sodelovala tudi podjetja ki so več kot 25 %v državni lasti, kar je z zakonom ZVRK prepovedano. Dikcija zakona govori sicer o prepovedi financiranja, ampak vsakemu izven vlade je jasno, da je s tem mišljena tudi prepoved aktivne udeležbe teh podjetij – Slovenske železnice, DARS, podjetje 2TDK, ker seveda tudi ta »nefinancirana dejavnost« – čeprav je v naturalni obliki, nekaj stane.

30. Vsebinsko bistven argument nasprotovanja spornemu zakonu pa je v tem, da sploh ni potrebe, da se ustanavlja PODJETJE 2TDK, ker imamo za to že pooblaščeno javno podjetje. To so Slovenske železnice. Uvaja se popolnoma nefunkcionalen in nepotreben paralelni sistem, ki je paravan za izigravanja javnega interesa.

31. To izigravanje sega celo do podjetja Luka Koper v kateri vlada zamenjuje vodilne ljudi tudi iz razloga, da uprava Luke Koper ni podprla vladnega projekta 2 tira, sledila je sankcija - zamenjava uprave.

Nadalje vlada daje v podjetju 2TDK Madžarom neupravičeno visok delež upravljavskih pravic – uradno zaradi pridobitve denarja, ki pa bi ga Slovenija lahko dobila na drug način. Gre pa tukaj še za eno stvar več, gre za za koncesije za izkoriščanje dela obale v pristanšču in pristaniške infrastrukture, kar je enako zelo lahkomiselni razprodaji slovenskega teritorija.

32. Financiranje preko zalednih držav in iz sredstev EU je nepotrebno in je zgolj napihnjena vladna konstrukcija za ustvarjanje videza usodnosti in pomembnosti projekta. Projekt kot je zastavljen v resnici služi zgolj predvolilni propagandi koalicije na oblasti in odpiranju odlivov korupcijskega denarja privilegiranim izvajalcem in njihovemu omrežju in to za obdobje 45 let, kolikor traja koncesijska pogodba s podjetjem 2TDK. Ob tem pa moram povedati, da so dokumenti o financiranju projekta s strani EIB tajni (dokumentacija Jaspers), dostopni so le poslancem DZ v tako zvani v tihi sobi.

33. Boj pa ne poteka samo na demokratično nespodoben in netoleranten način. Tako moram žal na koncu povedati, da mi nekateri grozijo - prihaja celo do groženj s smrtjo. To tudi ni čudno, ker me vlada prek medijev proglaša za škodljivca prve vrste in s tem ljudi hujska proti meni. Ali je to po izrecni direktivi vlade ali v navezavi z njenimi uradniki, ne vem. Torej ne gre samo za neenakost, gre za grožnje in ustrahovanje !

Razveljavitev in ponovitev referenduma je nujna tudi zato, da se bo vendarle enkrat izkazalo, da oblastna moč ni vsemogočna in da veljajo ista načela tudi v Sloveniji vsaj približno enako za vse. Ponovitev pa je pomembna tudi za to, da preprečimo zmago strahu, ki je na pohodu in damo pot stroki, zdravi pameti in razumu in svobodi posameznika pred kolektivno norostjo, ki nam jo vsiljuje oblast.

2TIR je najbolj dolgoročen in najbolj usodno anti-razvojno naravnan projekt v zgodovini Slovenije. Zato je v najširšem javnem interesu, da se na ponovljenem poštenem referendumu projekt zavrne in se nato z inženirsko stroko v miru najde optimalno varianto, ki ne bo služila - ne interesom Italije, ne interesom Madžarske, ali katerekoli vlade, ampak interesu davkoplačevalcev Slovenije. Seveda pa tudi ne povsem drugim ciljem, kot je gradnja otoka pred Izolo, ki je prav v tem trenutku odločanja o moji pritožbi, spretno lansiran nov sprevržen medijski spin, za prepričevanje javnosti javnost in sodne veje oblasti, katere vrh je ustavno sodišče.

Vsa kampanja je bila s strani vlade že od samega začetka sprejeta na nož, kot moja nezaslišana predrznost in ne kot ustavna pravica državljanov do upravljanja skupnih zadev. Že takoj na začetku ko sem za dal pobudo in sem zanjo zbral 4.500 podpisov, je namreč predsednik vlade Miro Cerar pred TV kamerami gladko dejal: DO TEGA REFERENDUMA NE SME PRITI. Sam in somišljeniki pa danes trdimo nasprotno: REFERENDUM SE MORA PONOVITI. Prvo je nelegitimno in avtoritarno oblastno ravnanje, drugo je legitimno in edino sprejemljivo demokratično ravnanje. .

***

Razveljavitev referendum in njegova ponovitev bo osnova za vstop na sceno avtonomne (ne hlapčevsko uradniške in ustrahovane) stroke. Za končno rešitev, ki pa mora biti OPTIMALNA za REALNI JAVNI INTERES ne za vladno FIKCIJO o NJEM. Gre skratka za vladavino prava, pa tudi za streznitev, da v Sloveniji pričnemo, realnost ocenjevati NE s popuščanjem nasilju in norostim kolektivistčnega uma, ampak z UPOŠTEVANJEM ALTERNATIV na katere opozarjam kot svoboden posameznik.

Ustavne sodnike pozivam, da ne nasedajo pozivom podpornikov vladnega zakona (Sinteza), ki pledira za tem, da bi US neustavnosti v referendumski zakonodaji obravnavalo ločeno od referendumskega izida in dalo zeleno luč za projekt, ki je vzrok in posledica za to pritožbo.To bi seveda bil absurd, nad absurdi in voda na mlin bodočim izigravanjem referendumskih postopkov. Nobene škode za Slovenijo ne bo, škoda pa bo in to dolgoročna, če bo vladavina prava ponovno (kot že mnogokrat) izigrana in bo onemogočen razumski izbor optimalnega projekta.

Zakon bom, če bo potrebno, dal Ustavnemu sodišču tudi v vsebinsko ustavno pravno presojo, sem ga pa že poslal na Evropske institucije - najprej na Evropsko komisijo. Če to ne bo dovolj pa še na ESČP. Če seveda Vrhovno sodišče s pomočjo US ali pa Ustavno sodišče samo ne bo razveljavilo referendum in hkrati z drugimi volitvami razpisalo novega.

Igrišče na katerem se je igral ta referendum ni bilo samo upognjeno ampak prelomljeno. To je bila IGRA NA EN GOL, ki jo je vlada proglasila za ZMAGO !

Zato sodišču predlagam tudi JAVNO OBRAVNAVO moje pritožbe in z upoštevanjem načela kontradiktornosti zaslišanje prič z obeh strani ! Pričakujem, da se bo US, pa tudi sodniki posamezniki tudi zaradi zaščite svoje lastne integritete in kredibilnosti, odločilo na osnovi realnih dejstev, ki jih navajam in za katere sem na sodišču pripravljen tudi kadarkoli pričati.

V dvoboju Davida in Goliata je pravica na strani fizično šibkejšega. Ne dovolite da zmaga sila, da prevlada oblastniški BREZUM, čas je za (državljanski) RAZUM. Če kdo, ga v Sloveniji lahko uveljavi edinole US. Sam nisem instrument nikogar (kot mi pripisujejo), sem le instrument zdrave pameti oziroma je zdrava pamet instrument mene.

Hvala za pozornost in razumevanje !

S spoštovanjem, Vili Kovačič, državljan K.

Ps: Sam sem bil pred 6 leti tudi pobudnik referenduma proti poroštvu za TEŠ6 leta 2012, ko je bila v Sloveniji na oblasti neka povsem druga opcija. Izkazalo se je, da je bil glas ljudstva, ki sem ga takrat zastopal, povsem upravičen, žal pa sem bil tedaj, tudi po “zaslugi” US, neuspešen, premalo vpliven in prepozen. Za 2TIR ni prepozno, posebej še ker bo s padcem 2TDK dvojni tir zgrajen bistveno ceneje, bistveno hitreje ter brez škode za ljudi in okolje.